Škrilje so bile poseljene že več stoletij pred našim štetjem, torej nekaj stoletij pred prihodom Rimljanom, o čemer nam priča devet gomil, visokih meter ali dva, ki se nahajajo v bližini hišne številke 41. V eni izmed teh gomil so našli tudi ostanke posode iz žgane gline. Ker gre za čas, o katerem ni pisnih virov, je težko ugotoviti za kakšno ljudstvo je šlo. Morda lahko predpostavimo, da je bilo prazgodovinsko naselje v današnjih Škriljah povezano s pomembnim gradiščem, ki se je nahajalo na kraju, kjer danes stoji cerkev sv. Marjete na Golem.
Prihod Rimljanov na območje Ljubljane, Ljubljanskega barja in predelov pod Mokrcem in Kureščkom sodi v čas prvega rimskega cesarja Avgusta (63 pr. Kr.–14 po Kr.), torej ravno v desetletja okoli začetka našega štetja. Še vedno ni raziskano, ali so imeli Rimljani svojo postojanko, kjer je danes cerkev sv. Marjete. Preko Škrilj je vsekakor potekala rimska cesta, ki je vodila od Emone čez Bloke in današnje Cerknice do današnje Reke. Obstaja teza, da se Tlake, ki so del Škrilj, imenujejo tako zato, ker naj bi tam našli tlakovce rimske ceste.
Začetek srednjega veka v 5. in 6. stoletju je v Sloveniji tudi čas, ko se staroselsko romanizirano prebivalstvo umika pred germanskimi plemeni, Huni in potem Slovani z Avari v hribe. Tako je možno, da so tudi kraji na območju Mokrca, tudi današnje Škrilje in Golo, postali zatočišče teh romaniziranih staroselcev, ki so bili že kristjani.
O drugi polovici prvega tisočletja nimamo podatkov, kaj se je dogajalo pod Mokrcem. Domnevamo lahko, da se je v teh stoletjih slovansko prebivalstvo naselilo v današnje podmokrške vasi. Še v prvi polovici 10. stoletja so bile razmere na današnjem slovenskem ozemlju spričo madžarskih vpadov precej kaotične. Potem pa se počasi uveljavlja volja nemškega cesarja, ki je zemljo v današnji Sloveniji podeljeval nemškim plemiškim družinam in nemškim škofijam. Okoli leta 1100 je Ljubljano z okolico, verjetno tudi podmokrške vasi, dobila rodbina Spanheim, sicer doma iz Porenja. To je nekako čas, ko se najbrž tudi v današnjih Škriljah za več kot 700 let uveljavi zahodni tip fevdalizma. Obenem pa tudi krščanstvo, ki še ves srednji vek vsebuje poganske elemente. Slednje velja toliko boj za podmokrške vasi, saj so precej oddaljene od pomembnih cerkvenih središč in samostanov.
Nekako okoli leta 1200 pa so se v današnjem Turjaku in kot fevdalni gospodje v podmokrških vaseh zasidrali Auerspergi ali pri nas bolj znani kot Turjaški. Škrilje kot vas so prvič omenjene leta 1385 kot Greyl, nato leta 1407 kot Schriel, leta 1414 kot Schbreil, leta 1431 pa kot Skreyll, vedno v dokumentih Auespergov. Gotovo pa je ta vas, morda samo kot zaselek, obstajala že veliko prej v srednjem veku. Ime Škrilje je vsekakor povezano z geološkimi značilnostmi območja. Če pogledamo osnovno geološko karto (https://biotit.geo-zs.si/ogk100/), vidimo, da je vzhodno od naselja res območje (T1), kjer se pojavlja skrilavec. Ime Škrilje je skoraj zanesljivo slovanskega izvora, tako kot Golo. Vsekakor lahko domnevamo, da sta ti dve imeni nastali več stoletij pred letom 1400, torej veliko preden sta prišli v danes ohranjene dokumente fevdalcev – Auespergov. Tako je tudi možno, da so Slovani že pred letom 1000 poselili območje pod Mokrcem.
Konec srednjega veka (precej arbitrarno se ta prelom postavlja v leto 1492, leto Kolumbovega prihoda v Ameriko) najbrž ni bistveno spremenil življenja v Škriljah. Vendarle lahko domnevamo, da so se v 15. in 16. stoletju kot drugod na Kranjskem tudi kmetje iz podmokrških vasi vključevali v trgovino na dolge razdalje in proizvodnjo obrtniških izdelkov za prodajo na primer v Ljubljani. Ti dve stoletji pa sta tudi čas tako imenovanih »turških« vpadov, pri čemer je potrebno omeniti, da je ta izraz povsem zgrešen, saj je šlo za vpade prednikov današnjih Bosancev, ki po večini niti niso bili muslimani, ampak pravoslavci in katoličani, torej predniki današnjih bosanskih Srbov in Hrvatov. Vključevanje kmetov v trgovino na dolge razdalje in obrt, še bolj pa tudi turški vpadi so povezani s kmečkimi upori, še enim vseslovenskih pojavom, v katerega so bili gotovo vključeni kmetje podmokrških asi. Kmetje so namreč v uporih nastopali tudi proti meščanom, ki so hoteli imeti monopol nad trgovino in obrtjo. Pa tudi fevdalci so hoteli nekaj zaslužiti z razmahom trgovine in obrtništva. Poleg tega so fevdalci pa so v času »turških vpadov« od kmetov zahtevali, da jim utrjujejo gradove, ne da bi jim potem dajali zavetje. Predvsem pa se je s »turškimi vpadi« in gradnjo vojne krajino v sosednji Hrvaški v slovenski deželah povečal davčni pritisk, ki so ga fevdalci prevalili na kmeta. Kmečki upori so se potem nadaljevali še v 17. stoletju. Glede na veliko upornost, ki so jo pokazali Škriljani 21. marca 1848 in potem 17. junija 1941, bi lahko razmišljali o tem, da je morda to tudi sad neke tradicije še iz časa kmečkih uporov.
Ravno s koncem srednjega veka pa se tudi pri nas v 16. stoletju razmahnejo čarovniški procesi. Domnevamo lahko, da je bila vera v čarovnice zlasti prisotna v oddaljenih hribovskih vaseh pod Mokrcem, gotovo tudi še v 18. stoletju.
A 18. stoletje je tudi čas velikih reform Marije Terezije in njenega sina Jožefa II., s katerimi se je začel nov čas za slovenskega kmeta, tudi tistega v podmokrških vaseh. Zmanjšala so se bremena fevdalcev, omejena je bila njihova samovolja, stoleten proces pa sta bila uvedba krompirja in prehod iz kolobarništva v hlevsko živinorejo z gnojenjem polj. Sto let je tudi trajalo, da se je uveljavila splošna šolska obveznost.
Ne gre zanemariti dejstva, da so jožefinsko-terezijanske reforme spodbujala uporabo slovenščine na uradih in v šolah, zaradi česar je to tudi začetek slovenskega narodnega prebujenja. Slovenska nacionalna zavest pa se je začela širiti šele v 19. stoletju, s čitalnicami v 60. letih v mestih, s tabori okoli leta 1870 med bogatimi kmeti, šele s Krekovim zadružništvom okoli leta 1900 pa tudi med malimi kmeti, ki so tedaj predstavljali večino Slovencev. Tako lahko tudi rečemo, da se je v Škriljah, kjer so močno prevladovali mali kmetje, slovenska narodna zavest uveljavila šele pred prvo svetovno vojno.
Škrilje pa niso samo sledile slovenski zgodovini, ampak so dvakrat tudi zablestele kot svetilnik slovenske zgodovine in razvoja slovenskega duha. Gre za dogodka 21. marca 1848 in 17. junija 1941. ki sta pokazala, kako močan uporniški duh je vladal med škriljskimi kmeti ter kako so ti ponotranjili duha svoje dobe in zahteve svojega časa.
Februarska revolucija v Franciji leta 1848 je dokaz velike duhovne povezanosti Evrope, saj so se v njenem večjem delu sledile revolucije, na Dunaju v prvi polovici marca 1848, v Ljubljani pa je do manifestacij študentov in delavcev prišlo nekaj dni za tem. Kmetje so o dogodkih v Parizu, na Dunaju in v Ljubljani izvedeli 19. marca v cerkvah, ki so tedaj na podeželju predstavljale glavni vir novic, in pričakovali so, da bo revolucija prinesla konec fevdalizma. Dva dni pozneje se je na Igu večja skupina kmetov, v kateri naj bi imeli glavno vlogo tisti iz podmokrških vasi, odločila napasti ižanski grad, ki je bil v lasti grofa Auersperga. Več sto kmetov je vdrlo v grad, iz katerega so se umaknili vsi pomembni upravniki, in potem na dvorišču zažgalo pohištvo, slike, pa tudi dokumente in simbole fevdalizma. V kleti so popili nekaj vina, ostalega pa razlili. Tedaj so nastali verzi:
»Grad gori, grof beži,
Vino teče, naj še teče kri.«
Tako so bili prav ižanski kmetje, med katerimi so imeli osrednjo vlogo tisti iz Škrilj in Golega, najpomembnejši odmev francoske februarske revolucije in dunajske marčne revolucije na slovenskih tleh. Sicer so tudi drugje kmetje kazali sovraštvo do graščakov, predvsem so prenehali opravljati fevdalne obveznosti, vendar nikjer ni bilo takšne akcije, kot je bila na ižanskem.
Zelo kmalu po tem, ko je tedaj še 18-letni Franc Jožef konec leta 1848 zasedel prestol, pa je tudi objavil konec fevdalizma, s čimer se je začelo novo obdobje za slovenskega kmeta. V drugi polovici 19. stoletja so na kmete pritiskali predvsem mestni oderuhi. Mnogi pa so se konec 19. in v začetku 20. stoletja iz zadolženosti poskušali rešiti z odhodom v Ameriko. Tudi veliko Škriljanov je tako odšlo v ZDA. Mnogi so si tako rešili tudi življenje, saj je veliko tistih, ki so ostali doma, umrlo na bojiščih prve svetovne vojne.
Pri drugem dogodku pa so se izkazali samo Škriljani, ko je – kot sta avtorju teh vrstic leta 2011 pripovedovala danes že pokojna Ludvik Golob in Anton Glavan – enajst golorokih škriljskih fantov, starih od 20 do 27 let, pognalo v beg dvanajst oboroženih Italijanov. Poudariti velja, da se je to zgodilo 17. junija 1941, torej pet dni pred nemškim napadom na Sovjetsko zvezo, kar je bil znak za komuniste v Sloveniji in Jugoslaviji, da se skrijejo in začnejo oboroženi boj proti okupatorju. Skratka, do podviga Škriljanov je prišlo več kot mesec dni preden se je začela tako imenovana vstaja slovenskega naroda.
»V naši vasi na Golem sta bili dve gostilni, ena je bila pri Šuštarju, druga pa se je imenovala pri Jerneju,« je pripovedoval Ludvik Golob (1929-2015). »Tistega lepega četrtka so bili v gostilni pri Jerneju predvsem fantje iz sosednje vasi Škrilje in nekaj deklet. Trije otroci smo se pred gostilno igrali ristanc. V drugo gostilno, to je v gostilno pri Šuštarju, pa je prišla patrulja 12 Italijanov. Trije Italijani so se odločili, da gredo pogledat, kako je v gostilni pri Jerneju. Ravno tam je igral na harmoniko eden od Škriljanov.« Anton Glavan (1915-2014) pa se je takole spominjal tega pretepa z Italijani, v katerem je sodeloval: »Dekleta so prihajala s popoldanskega verouka in Italijani so jih prišli gledat. Trije so prišli pred gostilno pri Jerneju. Mi pa smo dekletom, ko so prišla, rekli: Tule se usedite, poleg nas. Tudi harmonikaša smo imeli in trije Italijani bi šli radi plesat z dekleti. Enemu od Italijanov je bila očitno všeč punca, na katero je že veliko prej vrgel oči tudi moj mlajši brat, ki ji je rekel, naj se usede poleg njega. A je prišel k njej Italijan in jo prosil za ples. Mi pa smo mu rekli: Ne pustimo, ne boste plesali z našo. Potem smo jih vse tri nagnali, jih obrcali in so osramočeni odšli.« Izkazalo se je, da je trojica šla poklicat na pomoč drugih devet Italijanov, ki so ostali v gostilni pri Šuštarju. Tako jih je vseh dvanajst s čeladami na glavi prišlo v gostilno pri Jerneju. »Zadnji, ki je vstopil, je zaprl za seboj vrata in nanje zabodel bajonet. Italijani so se postavili v pozo češ, zdaj bomo pa obračunali z vami. Eden od Italijanov je stopil naprej in začel nekaj čvekati po italijansko. Nato je eden mojih dveh bratov zavpil: »Kurbe italijanske, kdo pa vas je klical! Izginite, da vas ne vidimo!« In je skočil eden od Italijanov, da bi mojega brata odvlekli ven in ga tepli. Takrat smo vsi hkrati skočili, v rokah smo imeli pivske steklenice in stole. Italijani so večinoma zbežali, kot da bi jim gorelo za petami. Enega, ki ni pohitel z drugimi, sem prijel in ga vrgel na tla. Drugi moji tovariši pa so ga tepli. Sicer je potem ušel, a je pustil puško. Šli smo za njim in nato se je eden od Italijanov, ki so bežali, obrnil in streljal na nas. Ko smo odgovorili s strelom v zrak, so Italijani še hitreje pohiteli dol na Ig.«
Enajsterica mladih Škriljanov se je umaknila v gozd na posvet. Odločili so se, da se bo vsak skril h kakšnemu sorodniku tako dolgo, da se na stvar pozabi. Domov naj bi se šli še preobleč in večerjat. Toda komaj je Anton Glavan z bratoma prišel domov v Škrilje, že je v vas z veliko naglico prišlo več sto italijanskih vojakov, ki so pred tem od gostilničarja izvedeli, da gre za fante iz Škrilj. Ko so prišli do hiše Glavanovih, je enemu bratu še pravi čas uspelo zbežati skozi stranski izhod. »Sam sem se skril pod posteljo,« pripoveduje Anton Glavan. »Orkaduš, pa pridejo noter. In zbezali so me ven. Ko so me pripeljali pred hišo, so bili tam tudi slovenski žandarji z Iga. Eden od njih me je mahnil po glavi, italijanski oficir pa mu je dejal, naj tega ne dela. Z avtom so nato mene in brata peljali na Ig, kjer so naju na žandarmerijski postaji privezali na posteljo.« Zjutraj se je na Igu prostovoljno javilo še ostalih devet Škriljanov. V vasi so jih v to prepričali, ker so se bali, da bi Italijani požgali Škrilje (kar so devet mesecev kasneje v resnici tudi storili). Vseh enajst so na tovornjakih odpeljali v Ljubljano v zapore.
»Bili smo štiri mesece zaprti ob današnjem sodišču, ne da bi nam kdorkoli povedal, zaradi česar,« je nadaljeval svojo pripoved Glavan. »Potem smo zahtevali, da se nam sodi, da vemo, zakaj sedimo. Šele jeseni so nam sodili in obsodili vsakega na šest mesecev zapora. Morali smo odslužiti še mesec dni in za ta čas smo morali v zapore v Pulj, od koder smo se decembra 1941 vrnili domov. Ko smo se vrnili in smo izvedeli za partizane, smo se jim hoteli priključiti, vendar nam partizani tega zaradi zime niso dovolili, pač pa smo jim morali dostavljati hrano. Šele spomladi 1942 smo se jim lahko vsi priključili.« Glavan je v naslednjih letih kot partizanski kuhar še posebno rad pripravljal golaž.
Sicer se je že konec julija 1941 v bližini Škrilj in Golega, to je na Mokrcu, začelo razvijati partizansko gibanje s številnimi danes znanimi imeni: Mirko Bračič, Milan Majcen, Dušan Pirjevec-Ahac, Bojan Polak-Stjenka, Mitja Ribičič-Ciril, Stane Semič-Daki in Ljubo Šercer. V Škriljah in drugih vaseh v okolici Mokrca in Kureščka je bilo hudo zlasti v začetku spomladi 1942, ko so Italijani požgali vse hiše (tako da danes na tem območju ni več starih hiš). Štiri mesece kasneje, 22. julija, pa so Italijani – med svojo veliko ofenzivo proti velikemu osvobojenemu ozemlju partizanov – kot talce postrelili 12 moških iz Škrilj.
Večji del vojne so Škriljani kot tudi prebivalci drugih podmokrških vasi preživeli pri svojih sorodnikih na Igu, Škofljici in drugod. Po vojni se je življenje v Škriljah in v drugih vaseh (razen v Krvavi peči) obnovilo. Tudi zato, ker so te vasi sodile v zaprto območje JLA, se je do 80. let število prebivalcev zmanjševalo. V zadnjih dvajsetih letih pa se spet povečuje, med drugim je tudi v Škriljah vse več otrok. Samo v prvih osmih mesecih leta 2011 se je v Škriljah rodilo deset otrok, pri čemer so bili starši večinoma priseljenci. Če je bilo na primer pred 40 letih v prvih treh razredih osnovne šole med 10 in 15 otrok, jih je danes samo v enem razredu več kot 20, poleg tega je več njihovih vrstnikov iz podmokrških vasi v Waldorfski šoli na Visokem.
Pripravil Mihael Šorl
